Spet je prišel čas za enega izmed tistih veslaških izletov, ki s svojo lepoto očarajo znova in znova. Zaradi kopice obveznosti smo se pozno in tokrat v « prijateljski sceni « namenili v začetku julija 2010 zaokrožiti okoli otoka. Priprav ni bilo veliko, tisto malo hrane in pijače ki smo jo smo potrebovali, ter oprema za spanje pod borovci. Poleg tega pa je bila z nami tudi kopenska spremljevalna ekipa, ki bi nas lahko rešila iz kakšne hudo ne problematične situacije, beri lenobe, če bi bilo potrebno.

Zaveslali smo po zajtrku, ki se je kot običajno in čisto po primorsko hudo zavlekel v dan. Kaj je bolj simpatičnega kot malo klepeta v jutru, ko se črički šele prebujajo ? No, vseeno nam je uspelo v vodo ob 9.00. Zaradi neugodne vremenske napovedi smo spremenili smer veslanja, namesto načrtovane poti proti S, zdaj veslamo proti J. Pričakujemo burjo v dopoldnevu prihajajočega dne in še dan kasneje.

Mnogokrat že, a vsakič kot prvič se pred nami sramežljivo odkriva otok Rab.

Izplujemo iz Loparske « Rajske plaže «. Spremljevalna ekipa nas poljubčka v slovo in že drvimo ob Rabski steni novim dogodivščinam naproti. V prijaznem jutru se odkrivajo apnenčaste stene, tako lepe in veličastne v jutranji svetlobi, da se zdi, da segajo prav do neba. Najvišji, Kamenjak 408 m je vreden obiska tudi po kopnem. Nedotakljivi izkazi ljubezni ga krasijo in kljubujejo burji tam v višavah.

Po eni uri veslaškega ogrevanja je pred nami plaža, ki ji pripada velik P. Pod pobočjem, ki se nežno izteka v morje, z belim peskom posejana in ozaljšana z osamelci, velikimi kamnitimi gmotami, ki se v kristalni vodi zdijo kot biserčki. Kratka pavza in naprej. Pogled vse do trajektnega pristanišča, Mišnjaka, isto veličasten in «odbit«. Od burje razjedena obala je moj, od vsega popotovanja najljubši del. V uvali Žalič si privoščimo kopanje v kristalni vodi in po 3 urah od izplutja že sedimo na kavici v Pudarici. O napovedani burji ne slišimo ničesar, veslamo v prekrasen poletni dan, na kosilo v Barbat.

Prijazno smo postreženi s sardelicami in kalamari in po tako obilnem in dobrem kosilu bi si želeli sence starega borovca namesto valov in veslanja. Več kot debelo uro se oklepamo kopnega, a veslo zmaga in po kratkem skoku v valove, ki za večino naše ekipe predstavlja osvežitev se potepemo dalje.

Če smo do sedaj veslali ob belih, črnih in sivih gmotah postaja naše okolje sedaj za kratek čas rdeče, peščenjak. Po Barbatskem kanalu, ob otočku Dolin ( 8,6 km ) se dvigujemo proti mestu. Skozi valobran, ki povezuje otoček Sv. Juraj z otokom smo tik pred mestom Rab, ki ga s pogledom le oplazimo in prav hitro prečimo uvalo Svete Eufemije, ki je znana po plitvinah, ki segajo globoko v morje. Pripravlja se neverin in nebo se počasi barva v temnejše odtenke.

Mimo J dela rta Frkanj, kjer se je leta 1936 gol kopal angleški kralj Edvard VIII in kjer je danes nudistična plaža, se pred neverinom zatečemo v uvalo Suha punta. Ta del obale, Kalifront, je najbolj zelen del otoka in ostaja eden izmed njenih nedotaknjenih biserčkov. Peščeno – gramozne uvale, zaradi bujne vegetacije posebna barva morja ter dobra zaščita pred burjo, so značilnosti polotoka, ki ga občudujemo. Ko se tiste tri kaplje dežja vpijejo v zemljo in lahko odrinemo dalje.

Končno smo jo dočakali. Pričakovana burja se počasi jača in je od zalivčka do zalivčka bolj sitna spremljevalka. Ostajamo pozitivni, konec koncev se dan preveša v večer in samo še kakšen lep zalivček najdemo in naš veslaški dan se lahko konča.

Priprave na noč so vedno tako prijetno opravilo. Ko so čolni na kopnem in zvoki narave potihnejo ter sonce ne objema več naših teles, je čas za druge vrste akcijo. Kuharske mojstovine našega veslaškega kuharja, klasična ponudba, ki ji vedno sledi kakšno prijetno presenečenje v obliki « najbolj nemogoče dobrote, ki si jo sam nikoli ne bi drznil vzeti s sabo« nas nasmeji. Postavljanje šotora, izdelava mize in stolčkov, vse tako divje in nepozabno. Včasih še večerno kopanje, včasih samo klepet ob žlici, včasih kozarec penine za dosežen uspeh, vedno pa tista prijetna izpolnjenost, ki te začara v sanje. Po celem dnevu veslanja ne čutim utrujenosti, samo prijetno toploto s katero me je napolnil ta dober, lepot in smeha poln dan in zavedanje, da še ni konec, da je nov dan pred nami.

Zvečer smo se borili s komarji, a noč je bila mirna, le rahlo vroče je bilo. Vstanemo okoli 7h. Jutranje kopanje in zajtrk. Včeraj nam je slastne kose jabolčnega zavitka zalilo morje in težko se v jutru sprijaznimo s tem. Rada imam zajtrke, spet razvajanje s odličnim Šrilanškim čajem in še marsičem hudo dobrim. Nasmejem se v mislih na včerajšnjo pripombo, češ, da samo še jemo in nič več ne veslamo.

Prvi jutranji zavesljaji so kot mamilo. Malo lažji in prijetno spočiti se v jutranji sapi odpravimo proti Kamporju. Ker udobja plažic v Kamporskem zalivu ne potrebujemo prečimo z burjo v nos kar do prve tende, ker računamo na jutranjo kavo pri kateri se potem moški del ekipe pregovarja ali piha tramontana ali burja. Karkoli že piha je prijetna osvežitev dneva. Flišnati sedimenti in ponekod klifaste strukture polotoka Gonar in potem otočkov Maman, Srednjak in Šailovac so lepo razvedrilo. Tudi v zaliv Supetarske Drage se ne podamo, temveč mimo Mamana prečimo na polotok Sorinj. Obeta se nam malo močnejša buja, na kar pa smo pripravljeni.

Prava moč vetra se pokaža šele izza rta Sorinj. Tudi valovi so večji. Obala je kamnita in nedostopna, pozna se, da jo burja tukaj biča mnogokrat. Zavesljaji postajajo močnejši, da lahko premagujem naravo. Vsaj na podivjane gliserje ni treba paziti, ker v takšnem morju tudi sami postanejo plen. Po slabi uri boja se odvalimo v zavetje starega mesta Lopar. Kratka pazvica s kopanjem in malico, prav prijetno.

Prihajamo na Loparski polotok. Nizka obala izpostavljena vplivom morja z enkratnimi rdečkasto rjavimi stolpi, piramidami in stebri, ki jo označujejo, je prav neverjetno drugačna od preveslanega. V obliki prstov med katere se zajedajo plažice ena lepša od druge, je slika, ki navdušuje. Cel dan bi se lahko potikali po zalivčkih, raziskovali obalo in se potapljali v modrini morja in neba.

Skoraj pri koncu smo, pričakovani, zato se ne obiramo preveč. Morje je samo še rahlo valovito, veter je skoraj zamrl in mimo Lukovca se vrnemo v domačo lučico, po kakšen objem, nasmeh in kozarec Miš-maša z ledom. Dan in pol smo potrebovali za 70 km veslanja z zabušavanjem vmes, pojedli smo vse, kar smo imeli, spili smo pol premalo, vode mislim. Uspešno opravljeno.

Ko veslam imam rada predvsem morje. Morje, ki se peni, ki buči, morje, ki te boža in hladi, ko ti je to najmanj všeč. Prijetno se je boriti z naravo z močjo svojih rok. Prijetno je potovati počasi in opazovati obalo, ki drsi mimo v tišini. Najlepše od vsega pa je, če to lahko počneš z nekom, ki zna življenje uživati na isti način. Hvala vsem, ki ste se z mano smejali na tej čudoviti turi okrog otoka Raba.